sonce in Saturn igrajo te neizmerno pomembne vloge v naših življenjih in njihovo simboliko lahko vidimo skozi egoizem, breme odgovornosti, strog odnos do sebe (in drugih), obsojanje ali pa zdrave meje in zavedanje, da smo vsi – samo ljudje. Tu se skriva primarna opozicija leva in vodnarja in glede na njen pomen v vseh naših odnosih in osebnem svetu vsakega posameznika ni čudno, da je znamenje Vodnar pomeni tako naše okove (tradicionalno vlada Saturn) kot tudi našo osvoboditev in rast zavesti (vladavina Uran ).
(Sveti) oče
Oba planeta predstavljata našega očeta v karti in prevlada katerega koli od njih je odvisna od časa rojstva. Če je Sonce nad linijo našega ascendenta, je to dominantna avtoriteta in rojstvo ponoči (s Soncem pod obzorjem) daje močan poudarek Saturnu. Po drugi strani obe entiteti predstavljata našo povezavo z Bogom in vesoljem, Saturn pomeni našo sposobnost, da sprejmemo okoliščine, ko prihajajo z našim pravičnim deležem odgovornosti, Sonce pa pomeni sposobnost Jaza, da premaga izzive posredno.
Zdi se, da nam odnos z očetom daje veliko več, kot si pogosto dojemamo, saj je on naša prednostna naloga, avtoriteta in Bog, h kateremu se vzdigujemo. Sam odnos izziva Ego (v moškem znamenju Funt kamor pade Sonce), temveč gradi naš svet meja (povzdiguje Saturn). V nasprotnem smislu je sposobnost našega očeta, da trdno stoji na svojih nogah in ima nadzor nad svojim življenjem, vidna v Oven (ekzaltacija Sonca) ali njegova nezmožnost premagati okoliščine in rešiti probleme (padec Saturna). Ko opazujemo našo natalno karto v teh izrazih, lahko najdemo korenine naše vere ali pomanjkanje vere v teh dveh zodiakalnih znamenjih in položaju Sonca in Saturna z vsemi njunimi izzivi, dostojanstvi, podporo in spomini.
Zavedanje
Glavna naloga zavedanja in našega iskanja razsvetljenja je v domeni njihove vladavine, saj te simbolike predstavljajo linijo našega razumevanja Vesolja in pogled, ki smo ga uspeli razviti. Dali bomo spoštovanje in jasnost, ki se dviga skozi Sonce, toda padli bomo, da bomo videli sence, temo in omejitve, kjer nam Saturn ne dovoli nadzora. Na srečo ni notranjega problema, ki ga ne bi bilo mogoče premagati, in nobene zunanje okoliščine, ki je ne bi mogli sprejeti, ko smo stabilni v položaju osebne moči in osredotočeni na svojo luč razumevanja.
Medtem ko ljudje ponavadi obsojamo tiste z resnimi težavami z egom, pogosto ne vidimo, da sodba sama po sebi predstavlja naš odnos do zadeve. Sodba je stična točka, kjer manjka čustev in pademo sami. To je naša lastna nezmožnost, da sebi odpustimo napake, ki jih delamo (ali mislimo, da jih). Problem ega je ena stvar, ki si jo vsi delimo, dokler nismo popolnoma razsvetljeni. Z dovolj bolečine, ki nam jo je prineslo otroštvo, bomo vsi postali ego manijaki in ni otroštva brez bolečine v kolektivnem dvigu zavesti. Čeprav je napredek omogočil več svetlobe v naših učilnicah in ima danes več ljudi volilno pravico, še vedno toliko pozornosti posvečamo vzgoji otrok, da so poslušni in se obnašajo na določen način, da se vklopijo v kolektiv. Zdi se, da je individualnost ranjena vsakič, ko otroku rečemo, naj ne teče gol v javnosti ali pade keramičnega krožnika. Po drugi strani pa je naša odgovornost, da svoje otroke naučimo, kako postati del trenutnega kolektiva in ostati pogumen, kako se obleči in biti to, kar so, kako predstaviti svoj notranji svet, a se ne počutiti zavrnjene. Struktura je potrebna za rast, pa tudi izzivi za razvoj poguma in individualnost za prebijanje meja in napredek.
Samo človek
Zdi se, da je to zapleten proces, ki ga še ne moremo razumeti. Kljub temu se lahko spomnimo, da so bili tisti z največjimi težavami z egom zelo prizadeti in da tisti, ki trpijo za kompleksom boga, nosijo tudi božjo odgovornost, ko se odločajo v našem imenu.
Nekateri ljudje bodo stvari mistificirali, verjeli v magijo Jaza, odmaknjeni od realnosti, misleč, da imajo nek nezavedni nadzor, ki povzroča boleče okoliščine in temo. Običajno bodo verjeli, da jih upiranje temi dela spontano, saj se izrežejo iz slike, ki sproža njihove strahove. Bežali bodo in se skrivali pred lastno bolečino. Drugi se bodo počutili kot misijonarji, ki tem nerealnim ljudem pomagajo najti temelje, ko se zanašajo na Jaz in se ne morejo zanesti na nikogar drugega. Živijo v pasti definiranosti z bolečino. Druga vrsta bo poskušala pomagati prvi prevzeti odgovornost zase. Prva vrsta bo poskušala pomagati drugi pri razvoju prožnosti in sprejemanja okoliščin, ki jih ne morejo nadzorovati. Najpogosteje nihče ne bo opazil, da ju v jedru druži isti problem – osamljenost in odsotnost čustvenega stika z očetovsko figuro. Naši problemi nas povezujejo v intimen stik, hrepenenje po rešitvi, poslanstvo, ki nas kliče, da pomagamo drugemu, pa je notranje hrepenenje, da bi pomagali sebi.
Morda je čas, da vsi vidimo, kako velika je ta simbolika. Vsi si ga do neke mere delimo. Medtem ko bo eden od naju pomagal in podpiral, drugi ne bo prevzel odgovornosti. Nato se bomo menjavali, menjavali vloge in odgovornost bo prevzeta za vse napačne stvari, zaradi česar bomo na koncu prelagali krivdo (nižja manifestacija Saturna), namesto da bi trdno stali na črti zdravih meja v ljubečem odnosu, dejansko podpirata rast tako, da drug drugemu dajeta naivno ljubezen nad vsako omejitvijo in težavo. Ali ni to naivno čustvo bistvo dejanske potrebe naše pristne osebnosti?
Dejanska svoboda nastopi, ko opustimo odgovornost, ki ni naša, in strahove, ki nas vežejo s posledicami, ki bi lahko nastale. Osvobodimo se, ko prevzamemo odgovornost za svojo osebno srečo in se prepustimo klicu našega srca. Imamo lastno dušo, ki jo moramo zdraviti, lastno srce, ki mu moramo prisluhniti, in dejanska dejanja, ki jih storimo do drugih, za katera moramo biti odgovorni. Stik med dušami nas vse zdravi, zato smo vsi v težkih časih priklicani v življenja drugih. Naša odločitev je, da sprejmemo povabilo in damo ljubezen drugemu v danem trenutku. Prav tako je naša odločitev, da v zameno zadovoljimo lastne potrebe in se distanciramo od odnosov, ki jih ne izpolnjujejo. Obstaja točka osebne resnice, kjer smo pravzaprav mi tisti, ki nadzorujemo svoje odločitve v življenju, kajti da – obstaja vesolje, narava, bog, sistem človeštva, ki mu pripadamo, veliko večji od našega človeške oblasti bi kdaj lahko bile. In obstaja točka odpuščanja, kjer dejansko razumemo, da so bile naše oblasti vedno le ljudje, vezani in dovoljeni, da delajo napake, tako kot mi.
