Nenavadni časi, ko se je zgodovina ponavljala in je ni nihče opazil

Večina ljudi je slišala eno ali drugo različico naslednjega citata: Tisti, ki se preteklosti ne morejo spomniti, so obsojeni na njeno ponovitev. Dejansko je ponavljajoča se zgodba splošno opozorilo na vseh področjih življenja. Tega se otroci učijo v šoli, da lahko poslušajo pri pouku zgodovine. Ljudje, ki gredo skozi razpad, so opozorjeni, ko razmišljajo o vrnitvi k bivšim. Človeštvo se nenehno spominja, da se mora vsak učiti na svojih napakah. Vendar pogled na našo zgodovino kaže, da je ta spomin pogosto prezrt ali pozabljen.

Velikokrat se zgodovina ponovi in ​​je splošno znana in jo citiramo pri pouku zgodovine po vsem svetu. Bilo je veliko vojn za zemljo, pobojev zaradi maščevanja in atentatov na nezaščitene voditelje. Toda veliko je zgodovinskih dogodkov, za katere niti ne vemo, da so ponovitve preteklosti.

Kdaj se je zgodovina ponovila več kot pogosto razpravljani primeri? Katere zgodovinske ponovitve pogrešamo pri pouku zgodovine? Preberite spodaj, če želite izvedeti.

Foto:

• Zarote Tupaca in Elvisa o smrti niso tako izvirne

  Foto: George Dawe / Wikimedia Commons / Javna domena

  Zgodba, ki jo poznate:

  To se dogaja znova in znova: slaven tragično umre v mladosti. Družba žaluje. Nato zarote o smrti prihajajo od nikoder. Je bil to umor? Je bil to samomor? Ali morda, samo mogoče, slavna oseba je še vedno živa.

  
  
  

  kdo je shaq zdaj

  Dve najbolj priljubljeni teoriji zarote o smrti se osredotočata na Tupaca in Elvisa. Vsako teorijo podpirajo različni dokazi: Elvisovo ime je na njegovem grobu v Gracelandu napačno napisano (no, So'ne Art ). Tupac je posmrtno objavljal pesmi in glasbene spote ter nosil čevlje, ki so bili objavljeni v videoposnetkih po njegovi smrti. Navijači trdijo, da so tako Elvisa kot Tupaca opazili po vsem svetu.

  Prvič se je to zgodilo:

  Izkazalo se je, da obstajajo zarote o smrti ne izključno sodobna praksa , Elvis in Tupac pa nista prva predmeta takšnih teorij. Aleksander I. iz Rusije je bil priljubljen cesar, ki so ga pozdravili kot eno glavnih sil pri porazu Napoleona. Leta 1825 je Aleksander zbolel v starosti 47 let. Bolezen se je začela kot prehlad, a se je kmalu spremenila v tifus. Kmalu zatem je umrl v Taganrogu.

  Do danes so teorije zarote okoli smrti Aleksandra I. Nekateri ljudje mislili, da je Aleksander postajal sumljiv zaradi svojega položaja cesarja, zlasti potem, ko ga je nekdo poskušal ugrabiti, zaradi česar je bil sumljiv in paranoičen. Drugi so menili, da si Aleksander želi odpuščanja za vlogo, ki bi jo morda igral pri umoru svojega predhodnika, svojega očeta.

  Medtem ko je eden od njegovih bratov prevzel vlogo cesarja, so krožile govorice, da se je Aleksander ponaredil s svojo smrtjo in se preselil v sibirsko mesto Tomsk, da bi postal menih po imenu Feodor Kuzmich in preživel preostanek svojega življenja odkupno za svoje grehe. Ko je leto dni kasneje njegova žena umrla, so se govorice spet zaostrile, nekateri pa so vztrajali, da je tudi ona ponaredila svojo smrt in se odločila, da bo ob njenem možu postala redovnica.

  Kot katera koli dobra teorija zarote je podprta z domnevnimi dokazi. Leta 2015 Vzorci rokopisa Alexander in Feodor analizirali in primerjali. Strokovnjaki za rokopis so ugotovili, da je rokopis dejansko lahko od istega človeka.

• Preden je bil Titanik, je bil Tek Sing

  Fotografija: neznano / Wikimedia Commons / Javna domena

  Zgodba, ki jo poznate:

  15. Aprila 1912 je Rms vrednostTitanik potonil v ledeno goro ure po nesreči. Znana so osnovna dejstva o dogodku: premalo je bilo rešilnih čolnov, ladja se je ob potopu v morju razdelila na dva dela, preživele pa je našel Rms vrednostKarpati . Življenje je izgubilo več kot 1500 ljudi. To je zgodba izpred več kot 100 let, vendar je družba nad njo še vedno navdušena. Izdelane so kopije, muzejske galerije so razstavile artefakte, o zloglasni sceni vrat Jamesa Camerona iz njegovega filma o razbitini pa se še vedno govori na družbenih omrežjih.

  Prvič se je to zgodilo:

  bob flick in loni anderson

  Pred devetdesetimi letiTitanikpadel v Atlantskem oceanu, prišlo je do propada Ljubljane Tek Sing v Južnokitajskem morju. TheTek Singodplul iz Kitajske v Džakarto in je bil natovorjen z dragocenim tovorom: porcelanom, svilo, začimbami in zdravili. Ne samo, da je imel toliko tovora, da ga je bilo treba del pritrditi na zunanji del ladijskega trupa, temveč je imel tudi 1.600 emigrantov, ki so upali, da bodo našli boljše življenje drugje. Ker je bila ladja preobremenjena, izseljenci niso mogli uporabljati kabin in so spali na krovu ladje. 6. februarja 1822 jeTek Singpo nesreči potonil v majhen koralni greben, kar je povzročilo ogromno smrtnih žrtev.

  Čeprav se včasih imenujeTitanikvzhoda, zgodba oTek Singje na splošno spregledano. Medtem ko je zgodovinaTek Singje veliko manj romantičen - emigranti spijo na krovu tovorne ladje v primerjavi z ekstravagantnim prvim potovanjem nepotopljive ladje - mnogi odTitanikDogodki so bili ponovitev dogodkaTek Sings.

  ObojeTitanikinTek SingNaredili so usodne napake pred začetkom poti. Poleg tega, da je od začetka le nekaj rešilnih čolnov,Titanikje uporabil vodotesno zasnovo predelka, ki je zagotavljala, da je vsaka pregrada neprepustna, vendar je kljub temu omogočala, da se voda razliva iz enega predela v drugega. To naj bi prispevalo k potopu ladje.

  TheTek Singje bil preobremenjen, preden se je začelo njegovo potovanje. Ko so 200 let kasneje pod bronom in koralami našli razbitine ladje, je bilo veliko porcelanskih predmetov zaradi tesne stiskanosti še vedno v skoraj brezhibnem stanju. S tako močno obremenjeno ladjoTek Singje bilo veliko večje tveganje, da se potopi.

  Potop obeh ladij se je prav tako zgodil na enak način - trčil v nekaj. Titanik je zadel ledeno goro, medtem ko jeTek Singzadel pregradni greben. Obema strmoglavljenjima bi se lahko izognili, če ladje ne bi storile enakega - prihitele na cilj.

  V primeruTitanik, Ladja je šla veliko hitreje, kot bi morala. ZaTek Sing, se je kapitan odločil za bližnjico skozi neznane vode.

• Politični kandidati in obrekovanja so bili vedno sinonimi

  Foto: Charles Lewis Bartholomäus / Wikimedia Commons / Javna domena

  Zgodba, ki jo poznate:

  quincy jones in nastassja kinski

  Predsedniški cikel novembra 2016 je bil za Američane še posebej težek. Ton dirke je označil za izjemno negativnega New Yorker Post , nekateri politikologi pa so se bali, da bi volitve lahko škodovale generaciji mladih volivcev, zaradi česar bi bili v prihodnosti manj verjetni. Žalitve in obtožbe med kandidati so bili le začetek vitriola.

  Prvič se je to zgodilo:

  Medtem ko mnogi komentatorji trdijo, da je ameriška politika vsako leto slabša, se izkaže, da so bile volitve v mnogih volilnih ciklih neverjetno strupene. s številnimi kandidati, ki se ukvarjajo z besedno zlorabo in lažnimi obtožbami.

  V 19. stoletju so bili različni kandidati obtoženi nezvestobe, zlorabe substanc, prekrivanja in še več, pri čemer so bile fizične lastnosti kandidatov najpogostejši poudarek na izpitu. Thomas Jefferson je najel pisatelja Jamesa Callendarja, ki je ciljal na Johna Adamsa. Callendar je Adamsa na koncu poklical grozovitega hermafroditskega lika in odvratnega pedanta. Drugi kandidati so bili obtoženi, da so nosili ženske steznike (Martin Van Buren) ali so imeli smrdljive noge (Abraham Lincoln). V 20. stoletju je primerjanje kandidatov z glodalci postalo nekaj trenda. Teddy Roosevelt je Williama Howarda Tafta poklical v podstavek, Franklin D. Roosevelt pa Alfa Landona Bele miške, ki želi živeti v Beli hiši.

  Leta 2016 so politiki in komentatorji medije obtožili, da so močno prispevali k toksičnosti volitev. Nekateri mediji so poimenovali druge medije poveličati vedenje obeh kandidatov, medtem ko kandidati obtožil medije, da favorizirajo nasprotnike . To se zdi nov trend, saj v 21. stoletju obstaja veliko več načinov za uživanje novic kot v preteklih stoletjih.

  Izkazalo se je, da je obtoževanje medijev še en vidik strupenih volitev, ki se ponavlja že leta. Časopisi so bili v 19. stoletju glavni medij za razširjanje novic in so v mnogih pogledih vplivali na politične kampanje. Časopisi so na posameznih volitvah odkrito vodili kampanje za določenega kandidata in jih ni bilo sram obrekovanja nasprotnega kandidata, pisanja člankov, ki so razpravljali o zdravju kandidata, in še česa. Posledica tega je, da kandidati za različne stvari krivijo medije, nekatere svoje blatne boje pa usmerjajo tudi v časopise.

• Bilo je več kot en holokavst

  Foto: Victor Pietschmann / Wikimedia Commons / Javna domena

  Zgodba, ki jo poznate:

  Ko večina ljudi sliši besedo holokavst, pomislijo na Adolfa Hitlerja in grozote, ki so jih nacisti storili v Nemčiji v 40. letih. To je razumljivo. Holokavst je bil močan genocid, ki ga upravičeno še naprej poučujejo v šolah po vsem svetu. Hitlerjev načrt je bil ustvariti arijsko raso, kar je povzročilo iztrebljanje Judov, Romov, invalidov, homoseksualcev in mnogih drugih z uporabo koncentracijskih taborišč. Nemška grozodejstva sčasoma pripeljejo do druge svetovne vojne, v kateri umrlo je okoli 60 milijonov ljudi .

  ki je debra zmedla zmenke

  Prvič se je to zgodilo:

  Na žalost je bil v zgodovini že večkrat genocid. Vendar pa en poseben genocid nosi tudi naslov holokavsta: Armenski holokavst.

  Najpogostejši kot. imenovan Armenski genocid , ta holokavst velja za prvi genocid 20. stoletja. Tako kot antisemitizem v Nemčiji pred Hitlerjevo vladavino ni bil nič novega, je turška vlada že leta gledala na Armence v Turčiji. Turška vlada, ki ji je vladalo Osmansko cesarstvo, je Armence štela za nevernike in jih z uvedbo višjih davkov in drugih krivičnih omejitev obravnavala neenako. Armenci so v 1890-ih skušali protestirati proti temu, vendar je to med letoma 1894 in 1896 tragično privedlo do državnega poboja več sto tisoč armenskih demonstrantov.

  Zdi se, da so se stvari nekaj časa umirile, a ni zdržalo. Leta 1914 je Turčija vstopila v prvo svetovno vojno na strani Nemčije in Avstro-Ogrske monarhije. Turčijo je začelo skrbeti, da bi Armenci verjeli, da bi se radi borili za nasprotno stran vojne, če bi to pomenilo enakost. To je pripeljalo do začetka armenskega genocida 24. aprila 1915.

  Sledilo je sistematično iztrebljanje Armencev, ki ga je sankcionirala vlada. Pobitih je bilo približno 1,5 milijona Armencev. Ko se je armenski genocid končal leta 1922, je bilo v Osmanskem cesarstvu le 388.000 Armencev.